Vprašanja in odgovori (Q&A) v zvezi s sporom o Takeshimi

Q1. Ali lahko po mednarodnem pravu geografska bližina nekega otoka in državnega ozemlja odločilno vpliva na vzpostavitev suverenosti nad tem otokom?

Q2. Ali je Takeshima omenjena v korejskih zgodovinskih listinah ali zemljevidih?

Q3. Kdo je bil Ahn Yong-bok?

Q4. Ali obstajajo dokazi o tem, da je imela Koreja otočje Takeshima v lasti pred njegovo priključitvijo k Japonski leta 1905?

Q5. Ali je bilo v Kairski deklaraciji otočje Takeshima všteto med »ozemlja, ki si jih je Japonska prilastila nasilno in pohlepno«?

Q6. Ali je SCAP po 2. svetovni vojni Takeshimo izločil iz ozemlja Japonske?

Ne. RK sicer trdi, da se otok Usan, ki je naveden v korejskih zgodovinskih listinah in zemljevidih, nanaša na današnjo Takeshimo, vendar za to trditev ni nobene podlage.

Zgodovinske listine, ki jih RK navaja kot dokaz:
RK na podlagi korejskih zgodovinskih listin zagotavlja, da je stoletja prepoznavala otoka Utsuryo in Usan in da je otok Usan prav današnja Takeshima. Vendar pa ni nobenega dokaza, ki bi potrjeval trditev RK, da je korejski otok Usan iz korejskih zgodovinskih listin današnja Takeshima.

RK trdi, na primer, da sta v delih Sejong Sillok, Jiriji (Poglavja geografije v analih iz časa vladavine kralja Sejonga, 1454) in Sinjeung Dongguk Yeoji Seungnam (Popravljena in razširjena izdaja raziskave o geografiji Koreje, 1531) omenjena otoka Usan in Utsuryo, ki ležita v morju vzhodno od perfekture Uljin. Iz tega naj bi sledilo, da je otok Usan današnja Takeshima. Vendar pa delo Sejong Sillok, Jiriji navaja tudi,da je bilo to območje “v odbobju Shilla imenovano provinca Usan, otok so imenovali tudi Utsuryo in je obsegal sto kvadratnih rijev” (新羅時称于山国一云欝陵島地方百里). V delu Sinjeung Dongguk Yeoji Seungnam pa je zapisano, da “sta po eni izmed teorij Usan in Utsuryo izvorno isti otok, njuna povšina obsega sto kvadratnih rijev” (一説于山欝陵本一島地方百里). V teh listinah ni nobenih podrobnosti o otoku Usan, vsebujejo le zapise, ki zadevajo otok Utsuryo. Pač pa obstajajo korejske listine, ki jasno kažejo na to, da otok Usan ni sedanja Takeshima. Denimo, 33. zvezek Analov Kralja Taejonga, ki pokriva obdobje meseca februarja v času 17. leta njegove vladavine (t.j. 1417), vsebuje izjavo, da je “po vrnitivi z otoka Usan kraljevi inšpektor Kim In-u prinesel v dar lokalne proizvode, vključno z velikim bambusom ... Z njim so prišli tudi trije prebivalci otoka. Na otoku je živelo približno petnajst družin, skupno 86 moških in žensk.” (按撫使金麟雨還自于山島獻土産大竹水牛皮生苧綿子撿撲木等物且率居人三名以来其島戸凡十五口男女并八十六) Toda na Takeshimi ni bambusa, prav tako pa ni mogoče, da bi tam živelo 86 ljudi.

RK zatrjuje, da Dongguk Munheon BigoI (Referenčna zbirka listin o Koreji, 1770) in ostale listine navajajo, da sta “Utsuryo in Usan ozemlji, ki pripadata provinci Usan, Usan pa na Japonskem imenujejo Matsushima”. Toda te listine, ki so nastale v 18. stoletju ali pozneje, temeljijo na nezanesljivih izjavah Ahn Yong-boka, osebe, ki je nezakonito vstopila na Japonsko leta 1696 (Q&A (3)). Poleg tega, čeprav so uredniki teh listin iz 18. in 19. stoletja zapisali, da “Usan na Japonskem imenujejo Matsushima”, to ne pomeni, da je “Usan” v izvirnih listinah iz 15. in 16. stoleja, kot sta Sejong Sillok, Jiriji (Poglavja geografije v analih iz časa vladavine kralja Sejonga)in Sinjeung Dongguk Yeoji Seungnam (Popravljena in razširjena izdaja raziskave o geografiji Koreje), dejansko Takeshima.

Zgodovinski zemljevidi, ki jih RK navaja kot dokaz*:
RK vztraja, da je na zemljevidih Koreje iz 16. stoletja razvidno, da je otok Usan pravzaprav Takeshima. Vendar to ne drži.

*Upoštevati je treba, da z vidika mednarodnega prava zemljevidi, ki niso vezani na sporazume, ne veljajo kot podlaga za ozemeljske pravice. Celo zemljevidi, vezani na sporazume, so le dopolnilnega značaja, ker je v teh primerih namera podpisnikov sporazuma izražena v glavnem besedilu.

Na primer, “Zemljevid osmih provinc Koreje”, ki je del listine Sinjeung Dongguk Yeoji Seungnam (Popravljena in razširjena izdaja raziskave o geografiji Koreje), prikazuje “otok Utsuryo in otok Usan”. Če bi bil ta otok Usan res Takeshima, kot trdi RK, bi moral biti upodobljen vzhodno in precej manjše velikosti od otoka Utsuryo. Toda na tem zemljevidu se “otok Usan” nahaja med Korejskim polotokom in otokom Utsuryo, hkrati pa je podobne velikosti kot Utsuryo. Zatorej je ta otok na Zemljevidu osmih provinc Koreje bodisi kar Utsuryo, upodobljen kot dva otoka, ali pa gre za neobstoječ otok, nikakor pa to ni Takeshima, ki leži daleč proti vzhodu od otoka Utsuryo.

▲ Popravljena in razširjena izdaja raziskave o geografiji Koreje
Zemljevid osmih provinc Koreje (kopija)

Na zemljevidih Koreje iz 18. stoletja se otok Usan nahaja vzhodno od otoka Utsuryo. Toda ta otok ni današnja Takeshima.

Na primer, na Zemljevidu otoka Utsuryo, ki je nastal v času inšpekcijske odprave Bak Seok-changa leta 1711, je “otok Usan” umeščen vzhodno od otoka Utsuryo. Toda med opombami lahko preberemo, da je “tako imenovani otok Usan poln bambusovih polj vrste haejang“. Bambus haejang (Pleioblastus simonii) je vrsta bambusove trave, ki ne more rasti na skalnatem otočju, kot je Takeshima, zato ni mogoče, da bi bil ta “Usan” Takeshima. Pač pa bambus haejang uspeva na otočku Jukdo*, ki leži 2 km vzhodno od Utsurya, kar nakazuje, da je “otok Usan”, upodobljen na Zemljevidu otoka Utsuryo, pravzaprav Jukdo.

*Opomba: Jukdo je manjši otok, ki leži približno 2 km vzhodno od otoka Utsuryo.

▲Topografski zemljevid otoka Utsuryo, last Hidrografskega oddelka Mornarice

Priznani korejski kartograf Kim Jeong-ho je leta 1834 izdelal zemljevid Cheonggudo, na katerem se na zemljevidu otoka Utsuryo nahaja ozek, podolgovat otok po imenu “Usan”, ki leži vzhodno od Utsurya.

Na tem zemljevidu so ob vseh robovih dodane tudi oznake za razdaljo (ena enota označuje deset korejskih rijev, kar je približno 4 km), zato je ta jasno razvidna. Glede na dejstvo, da je otok upodobljen le dva do tri kilometre stran od otoka Utsuryo, pa tudi glede na njegovo obliko je jasno, da gre za otok Jukdo, ki dejansko leži približno 2 km vzhodno od otoka Utsuryo (in ne za Takeshimo, ki je oddaljena približno 90 km).

Če povzamemo, je “Usan“ na korejskih zemljevidih iz 18. stoletja najverjetneje Jukdo.

▲Zemljevid otoka Utsuryo, del zemljevida Cheonggudo (1834, avtorske pravice: Univerzitetna knjižnica Tenri, Univerza Tenri)

Zemljevidi, ki pod imenom “Usan“ prikazujejo otok Jukdo, ki leži približno 2 km vzhodno od otoka Utsuryo, so nastali v novejšem obdobju. Tudi zemljevid Daehanjeondo, ki ga je dal natisniti Akademski uredniški urad cesarske Koreje leta 1899 in je sodoben zemljevid, opremljen s črtami zemljepisne širine in dolžine, prikazuje “Usan” tik ob otoku Utsuryo. Zato je ta “Usan” Jukdo, ne pa današnja Takeshima.

▲Daehanjeondo
(Fotografija uporabljena z dovoljenjem knjižnice Toyo Bunko)

• Prepoznavanje obstoja Takeshime (Prepoznavanje Takeshime v Koreji)

Ahn Yong-bok je bil Korejec, ki se je leta 1693 odpravil na ribolov na otok Utsuryo (v tistem času na Japonskem imenovan “Takeshima”), odkoder je z družino Ohya prvič odšel na Japonsko. Tja se je na lastno željo vrnil leta 1696, da bi tožil upravno območje Tottori. Vendar pa so ga, ker je zapustil državo brez dovoljenja, korejske oblasti nato aretirale in zaslišale. V času zaslišanja je Ahn izjavil, da je na otoku Utsuryo srečal Japonce, in jih obtožil nezakonitega prečkanja meje. Slišal je tudi, da Japonci živijo na otoku Matsushima, ki ga je sam poznal pod imenom Jasan in ki je bil prav tako del korejskega ozemlja. Na temelju tega pričevanja se je nato v korejskih listinah razvila povezava med otokom Usan in današnjo Takeshimo (“Dokdo-m” v korejščini).

RK se pri dokazovanju svoje suverenosti nad Takeshimo med drugim sklicuje na Ahn Yong-bokovo pričevanje.

To pričevanje je zabeleženo v Analih kralja Sukjonga iz obdobja devetega meseca 22. leta vladavine krajla Sukjonga (t.j. 1696). Vendar pa je bilo v isti listini že februarja naslednje leto zabeleženo zavračanje Ahn Yong-bokovih dejanj s strani takratne korejske dinastije. Koreja je torej potrdila, da je njegova dejanja ne predstavljajo (Dodatek 1). Ker se Ahnove izjave z več gledišč ne ujemajo z dejanskim stanjem, jim manjka verodostojnosti (Dodatek 2).

◎Dodatek 1: Ahn Yong-bok ne predstavlja Koreje.

Ahn Yong-bok ni prestavljal Koreje, kar je razvidno iz spodnjih navedb.

V Analih kralja Sukjonga je Ahn Yong-bokovo potovanje na Japonsko ovrednoteno takole:

“Yi [Sejae世載], vladni uradnik iz Dongnaeja, je kralju poročal, da je odposlanec s Tsushime postavil naslednje vprašanje: 'Moški iz vaše države nas je skušal tožiti, ali je to delo vašega dvora?' (去秋貴国人有呈単事出於朝令耶) Yi je odgovoril, da 'če vam bo potrebno kaj obrazložiti, bomo v Edo poslali uradnega predstavnika, ni pa razloga, da bi k vam pošiljali ribiča, kot da bi bili strahopetci' (若有可弁送一訳於江戸顧何所憚而乃送狂蠢浦民耶). […] Svet obmejne obrambe Joseona je izjavil, da 'korejska vlada nima nič s tem, kar utegnejo govoriti nevedni ljudje, ki se obračajo po vetru' (…至於漂風愚民設有所作為亦非朝家所知). Tak odgovor je bil posredovan odposlancu s Tsushime, in to z odobritvijo kralja (請以此言及館倭允之).” (Sukjong, 23. leto)

Pisno sporočilo korejske dinastije o zavračanju Ahnovih dejanj je Yi Seon-bak, namestnik podministra za protokol, poslal na Japonsko fevdalnemu gospodu upravnega območja Tsushima:

“Kar zadeva moškega, ki ga je lani naplavilo na obalo, velja za tiste, ki žive ob morju in se preživljajo s plovbo, da ko jih ujame neurje, jih valovi odnesejo v vašo deželo (昨年漂氓事濱海之人率以舟楫為業颿風焱忽易及飄盪以至冒越重溟轉入貴国). [...] Če vam je predložil obtožbo, je zagrešil zločinsko dejanje poneverbe pisma (…若其呈書誠有妄作之罪). Zato smo ga skladno z zakonom že izgnali iz države (故已施幽殛之典以為懲戢之地).”

Opomba: Upravno območje Tsushima je bilo v obdobju Edo edini uradni kanal za diplomatske in trgovske stike med Japonsko in Korejo.

Na Ahn Yong-bokovi ladji je bila izobešena zastava, na kateri je pisalo “davčni general dveh otokov Utsuryo, Joseon, vazal Ahn na krovu”, Ahn pa se je oklical za “davčnega inšpektorja otokov Utsuryo in Usan”. Ta naziv je bil izmišljen, zlorabo identitete pa je priznal celo sam Ahn. “Davčni inšpektor” ali “generalni revizor”, kot se je Ahn Yong-bok poimenoval, je bil pobiralec davkov za otoka Utsuryo in Usan. Ahn je očitno verjel, da je Usan gosto poseljen otok.

◎Dodatek 2: Verodostojnost Ahn Yong-bokovih pričevanj

V Ahn Yong-bokovih pričevanjih je veliko neskladij, kar jih dela nezanesljive.

Ahn Yong-bok je obiskal Japonsko dvakrat. Prvič leta 1693, ko so ga odpeljali na Japonsko v dokaz, da ribolov na območju otoka Utsuryo (v tistem času imenovanega “Takeshima”) ni dovoljen, drugič pa leta 1696, ko se je na Japonsko vtihotapil, da bi protestiral proti upravnemu območju Tottori, zaradi česar je bil od tam izgnan. Ahnova pričevanja, zapisana v Analih kralja Sukjonga, so povzetki pisnih izjav, ki jih je po njegovi vrnitvi v Korejo med zaslišanjem zabeležil Svet obmejne obrambe Joseona. Po teh povzetkih naj bi Ahn, ko je prvič obiskal Japonsko, prejel pismo s potrdilom šogunata, da sta otoka Utsuryo in Usan del korejskega ozemlja, vendar pa naj bi mu pismo upravno območje Tsushima odvzelo. Toda pogajanja med Japonsko in Korejo o ribolovu pri otoku Utsuryo so se začela šele, ko je Ahn Japonsko obiskal drugič in bil prek upravnega ombočja Tsushima vrnjen v domovino. Potemtakem ni verjetno, da bi mu v času njegovega prvega obiska leta 1693, še preden so se pogajanja sploh začela, šogunat Tokugawa izročil pismo, v katerem naj bi potrdil, da sta otoka Utsuryo in Usan del korejskega ozemlja.

Poleg tega je Ahn Yong-bok v času svojega drugega obiska Japonske maja leta 1696 izjavil, da na otoku Utsuryo živijo številni Japonci. Toda dovoljenji družinama Ohya in Murakawa za plovbo na območje sta bili preklicani že januarja istega leta, potem ko je šogunat prepovedal potovanja na otok Utsuryo in posredoval ustrezen ukaz upravnemu območju Tottori. RK trdi, da se je šogunat odločil prepovedati potovanja na Utsuryo zaradi Ahnovega obiska Japonske leta 1696, vendar pa je Ahn prispel na Japonsko šele štiri mesece po tem, ko je šogunat že prepovedal ta potovanja. “Takeshima”

Ahn Yong-boka so po vrnitvi v Korejo zaslišali. Kot je zabeleženo, naj bi Japonce vprašal: “Zakaj živite tu, če pa je Matsushima otok Jasan (Usan), ki pripada naši državi?” (松島即子山島、此亦我国地、汝敢住此耶) Toda tistega leta Japonci niso potovali na otok Utsuryo, zato ni mogoče, da bi bila zgodba resnična. Videti je, da je Ahn Yong-bok verjel, da lahko na otoku Usan živijo ljudje. Ko se je leta 1693 odpravil ribarit na otok Utsuryo, so mu sopotniki dejali, da se otok, ki leži severovzhodno od Utsurya, imenuje Usan (Takeshimakiji). In ko so ga odpeljali na Japonsko, naj bi po lastnih besedah videl “velik otok, veliko večji od otoka Utsuryo” (Byeonrye Jibyo). Ahn je izjavil, da je “Matsushima otok Jasan (Usan)”. Domneva se, da je za ime “Matsushima” (današnja Takeshima) izvedel v času bivanja na Japonskem ter ga povezal z otokom Usan, ki je bil tradicionalno upodobljen na slikovnih zemljevidih Koreje. A kar zadeva imena, se trditev, da je “Matsushima otok Jasan”, ne nanaša na današnjo Takeshimo.

• Prepoznavanje obstoja Takeshime (Prepoznavanje Takeshime v Koreji)

• Prepoved potovanja na otok Utsuryo (Ahn Yong-bokovo pričevanje in s tem povezana vprašanja)

Ne, RK ni predložila nobenih dokazov, da bi kadarkoli imela otočje Takeshima v lasti.

RK med drugim trdi, da je Usan oziroma otok Usan, ki se pojavlja v korejskih zgodovinskih listinah od obdobja Joseon naprej, na primer v Sejong Sillok Jiriji (Poglavja geografije v analih iz časa vladavine kralja Sejonga, 1454) in Sinjeung Dongguk Yeoji Seungnam (Popravljena in razširjena izdaja raziskave o geografiji Koreje, 1531), dejansko otočje Takeshima, ki naj bi bilo torej vselej del korejskega ozemlja.

Vendar pa je “Usan” iz korejskih zgodovinskih listin in zemljevidov bodisi drugo ime za otok Utsuryo ali pa se nanaša na otoček Jukdo, ki leži poleg Utsurya, ni pa Takeshima.

• Prepoznavanje obstoja Takeshime (Prepoznavanje Takeshime v Koreji)

• Q2. Ali je Takeshima omenjena v korejskih zgodovinskih listinah ali zemljevidih?

RK vztraja, da je bilo s korejskim cesarskim odlokom št. 41 (leta 1900) na otoku Utsuryo ustanovljeno okrožno upravno območje otoka “Utsu”, ki je vključevalo “ves otok Utsuryo ter otoka Jukdo in Sokdo (石島Ishi-jima)”. Sokdo naj bi pozneje preimenovali v Dokdo (današnje korejsko ime za Takeshimo).

Vendar pa RK ni doslej predstavila še nobenega jasnega dokaza o tem, da je Sokdo dejansko Takeshima. In tudi če bi se, hipotetično, odlok res nanašal na Takeshimo, ni Korejsko cesarstvo v tistem obdobju nad otočjem nikoli izvajalo dejanskega nadzora, torej njegove ozemeljske pravice nad otočjem niso bile nikoli vzpostavljene.

• Priključitev Takeshime k perfekturi Shimane 5. in 6.
  

Opomba: leta 1882 je korejska dinastija na otoku Utsuryo preklicala svojo 470 let trajajočo politiko “praznega otoka” in začela otok razvijati. Ker je tam bivalo tudi veliko Japoncev, sta Koreja in Japonska junija leta 1900 o otoku opravili skupno raziskavo. Korejsko cesarstvo (ki se je oktobra leta 1897 preimenovalo iz Joseon v Daehan Jeguk, “Veliko cesarstvo Han”) je sprejelo cesarski odlok št. 41 in otok Utsuryo preimenovalo v “otok Utsu”, otoški upravitelj pa je, izhajajoč iz raziskave (U Yong-jeongov Uldo-gi) in nujnosti “stikov s tujimi popotniki in trgovci”, postal okrožni magistrat. Po 2. členu tega odloka je pristojnost okrožnega upravnega območja otoka Utsu obsegala “ves otok Utsuryo ter otoka Jukdo in Ishi-jima”, vendar pa ni povsem jasno, kje naj bi se nahajala “Ishi-jima”, ki se je nenadoma pojavila v listini.

Sodeč po poročilu o raziskavi, opravljeni pred tem odlokom, je bila dolžina otoka Utsuryo 70 rijev (približno 28 km), širina 40 rijev (približno 16 km), obseg pa 145 rijev (…全島長可為七十里廣可為四十里周廻亦可為一百四十五里). Listina “Zahteva o sklepu kabineta v zvezi s spremembo imena Utsuryo v Utsu in spremembo statusa otoškega upravitelja v okrožni magistrat” (1900), ki jo je izdal minister za notranje zadeve Yi Kon-ha, navaja, da “... otoško področje obsega po dolžini 80 rijev (približno 32 km) in po širini 50 rijev (približno 20 km)”. Iz tega je razvidno, da Takeshima, ki leži 90 km daleč, torej zunaj navedenega območja, ni Ishi-jima. Glede na to, da se v neposredni bližini otoka Utsuryo nahaja nekaj razmeroma velikih otokov, na primer Jukdo in Gwannumdo, je mogoče, da se omenjeno ime “Ishi-jima” nanaša na enega izmed teh otokov.

1 japonski ri = približno 10 korejskih rijev = približno 4 km

Ne, ni bilo.

RK trdi, da sodi Takeshima po Kairski deklaraciji (1943), ki so jo med 2. svetovno vojno objavili voditelji ZDA, Velike Britanije in Kitajske, med “ozemlja, ki si jih je Japonska prilastila nasilno in pohlepno”. Toda Takeshima ni bila nikoli del korejskega ozemlja, medtem ko je Japonska vzpostavila suverenost nad otočjem najpozneje sredi 17. stoletja in jo znova potrdila, ko je vlada leta 1905 otočje priključila k perfekturi Shimane, to suverenost pa je izvajala miroljubno in neprekinjeno. Zato je jasno, da Takeshima ni ozemlje, ki bi ga Japonska Koreji vzela.

Končne razmejitve ozemelj po vojni določajo mirovne pogodbe ali drugi mednarodni sporazumi. V primeru 2. svetovne vojne je bil pravni akt, ki je določil obseg japonskega ozemlja, Mirovna pogodba iz San Francisca, zato Kairska deklaracija nima nikakršnega končnega pravnega učinka na določitev japonskega ozemlja. Mirovna pogodba iz San Francisca potrjuje, da je Takeshima del japonskega ozemlja.

• Obravnava Takeshime v Mirovni pogodbi iz San Francisca

Ne, ni. Vrhovni poveljnik zavezniških sil (SCAP) ni imel nobenih pooblastil za delitev ozemlja.

RK trdi, da sta Ukaza Vrhovnega poveljnika zavezniških sil (SCAPIN) št. 677 (Dodatek 1) in št. 1033 (Dodatek 2) umestila Takeshimo zunaj japonskega ozemlja. Toda, čeprav RK tega nikjer ne omenja, oba ukaza izrecno navajata, da nista izraz zavezniške politike, kar zadeva končno določitvev ozemlja. Zato je stališče Koreje neutemeljeno.  

Mirovna pogodba iz San Francisca (veljavna od leta 1952) je tista, ki je določila ozemlje Japonske po vojni. Zaradi tega je jasno, da tako po dejanskem stanju kot po mednarodnem pravu obravnava Takeshime s strani SCAP pred začetkom veljavnosti mirovne pogodbe nima nikakršnega učinka, kar zadeva suverenost nad Takeshimo.

◎ Dodatek 1: SCAPIN št. 677

Januarja leta 1946 je Poveljstvo Vrhovnega poveljnika zavezniških sil skladno z ukazom SCAPIN št. 677 ukazalo japonski vladi, naj začasno preneha izvajati ali skušati izvajati politično in upravno oblast na nekaterih obrobnih območjih. Tretji odstavek ukaza določa, da “za namene tega dokumenta ozemlje Japonske obsega štiri glavne otoke (Hokkaido, Honshu, Kyushu in Shikoku) ter približno tisoč manjših okoliških otokov, vključno z otočjema Tsushima in Ryukyu (Nansei) severno od 30 stopinj severne zemljepisne širine (z izjemo otoka Kuchinoshima)”. Ukaz nato navaja Takeshimo, otoka Utsuryo in Jeju ter otočji Izu in Ogasawara kot “izključena” območja.

Vendar pa 6. odstavek ukaza jasno navaja, da “ničesar v tem dokumentu ne gre razumeti kot smernico zavezniške politike, kar zadeva končno dodelitev manjših otokov, na katere se nanaša 8. člen Potsdamske deklaracije” (ki se glasi: “… Japonska suverenost se omeji na otoke Honshu, Hokkaido, Kyushu in Shikoku ter tiste manjše otoke, ki jih določimo mi.”). To dejstvo RK v svojih zahtevah povsem prezre.

▲SCAPIN št. 677

• SCAPIN št. 677 (PDF)

◎ Dodatek 2: SCAPIN št. 1033

Junija 1946 je SCAP izdal SCAPIN št. 1033, s katerim širi območja, na katerih sta Japoncem dovoljena ribolov in kitolov (“MacArthurjevo linijo”). Tretji odstavek ukaza navaja, da se “japonska plovila in njihove posadke ne smejo približati Takeshimi na manj kot 12 milj oddaljenosti (37° 15' severne zemljepisne širine, 131° 53' vzhodne zemljepisne dolžine) ali vzpostaviti kakršnegakoli stika s tem otokom”.

Vendar pa 5. odstavek ukaza izrecno navaja, da “sedanja odobritev ni izraz zavezniške politike, kar zadeva dokončno določitev državne jurisdikcije, mednarodnih meja ali ribolovnih pravic na zadevnem območju ali kateremkoli drugem območju”. Tudi to dejstvo RK v svojih zahtevah povsem prezre.

MacArthurjeva linija je bila ukinjena 25. aprila 1952, Mirovna pogodba iz San Francisca pa je stopila v veljavo tri dni pozneje, 28. aprila 1952, s čimer so bili ukazi o prenehanju izvajanja (japonske) vladne pristojnosti razveljavljeni.

▲SCAPIN št.1033

• Takeshima takoj po 2. svetovni vojni

• SCAPIN št.1033 (PDF)