Dejstvo, da Japonska že dolgo prepoznava obstoj Takeshime, jasno utemeljujejo številne stare listine in zemljevidi. Japonska vlada je že v zgodnjem 17. stoletju formalno podelila prebivalcem Japonske pravico do prehoda na otok Utsuryo, ti pa so Takeshimo uporabljali kot plovno luko in sidrišče za ladje na poti na Utsuryo ter kot območje za oskrbo z morskimi viri, zlasti za lov na morske leve in nabiranje školjk. Japonska je ozemeljsko suverenost nad Takeshimo vzpostavila do sredine 17. stoletja.

V začetku 20. stoletja so prebivalci otočja Oki v prefekturi Shimane pozvali oblasti k zagotovitvi stabilnih razmer za nemoten lov na morske leve, ki se je dotlej že razvil v resno gospodarsko dejavnost. Na podlagi tega je japonska vlada sklenila vključiti Takeshimo v prefekturo Shimane in tako potrdila ozemeljsko suverenost nad Takeshimo. Vlada je Takeshimo vnesla v državni zemljiški kataster, vzpostavila sistem dovolilnic za lov na morske leve in začela zaračunavati pristojbino za uporabo državnega zemljišča. Ta dejanja izvajanja suverenosti so bila izvršena miroljubno in niso izzvala protestov drugih narodov. S tem je japonska suverenost nad Takeshimo, ki je bila dotlej že vzpostavljena, postala očitnejša drugim državam tudi v smislu sodobnega mednarodnega prava.

V začetku 20. stoletja so prebivalci otočja Oki v prefekturi Shimane pozvali oblasti k zagotovitvi stabilnih razmer za nemoten lov na morske leve, ki se je dotlej že razvil v resno gospodarsko dejavnost. Na podlagi tega je japonska vlada sklenila vključiti Takeshimo v prefekturo Shimane in tako potrdila ozemeljsko suverenost nad Takeshimo. Vlada je Takeshimo vnesla v državni zemljiški kataster, vzpostavila sistem dovolilnic za lov na morske leve in začela zaračunavati pristojbino za uporabo državnega zemljišča. Ta dejanja izvajanja suverenosti so bila izvršena miroljubno in niso izzvala protestov drugih narodov. S tem je japonska suverenost nad Takeshimo, ki je bila dotlej že vzpostavljena, postala očitnejša drugim državam tudi v smislu sodobnega mednarodnega prava.

V času priprave Mirovne pogodbe iz San Francisca (ki je bila podpisana 8. septembra 1951, veljati pa je začela 28. aprila 1952), ki je med drugim določila odsvojitve japonskih ozemelj po koncu 2. svetovne vojne, je Republika Koreja (RK) zahtevala, da Združene države Amerike (ZDA) dodajo Takeshimo na seznam ozemelj, ki naj se jim Japonska odpove. ZDA so to nesporno zavrnile, z utemeljitvijo, da Takeshima “… ni nikoli veljala kot del Koreje …”, ampak kot japonsko ozemlje. Slednje dokazujejo diplomatske listine, ki jih je razkrila vlada ZDA. Skladno s tem Mirovna pogodba iz San Francisca kot ozemlja, ki se jim Japonska odreka, navaja “Korejo, vključno z otoki Quelpart, Port Hamilton in Dagelet”, medtem ko Takeshime načrtno ne omenja. Sporazum, ki je vzpostavil mednarodni red po koncu 2. sv. vojne, torej potrjuje, da je Takeshima japonsko ozemlje. Poleg tega so ZDA, potem ko je pogodba stopila v veljavo, obvestile Japonsko, da bodo Takeshimo uporabljaje kot bombno vadišče. Na temelju sporazuma z ZDA je Japonska Takeshimo določila za bombno vadišče in s tem seznanila javnost. Skladno z mednarodnim redom po koncu 2. sv. vojne je bila tako Takeshima nedvomno prepoznana kot japonsko ozemlje.

Toda januarja 1952, tik preden je Mirovna pogodba iz San Francisca stopila v veljavo, je RK enostransko razglasila tako imenovano razmejitveno "linijo Syngmana Rheeja", ki zajema tudi Takeshimo. To dejanje je bilo v jasnem neskladju z mednarodnim pravom, zato je japonska vlada nemudoma in odločno protestirala ter izjavila, da razmejitvene črte ne priznava. Kljub temu je RK nato na otočje namestila stalne varnostne sile ter zgradila nastanitvene objekte, nadzorni objekt, svetilnik in pristanišče ter namestila pristaniško opremo. Korejska zasedba Takeshime s silo nima nikakršne pravne podlage. Japonska je odločno protestirala proti vsakemu izmed navedenih dejanj in zahtevala korejski umik. Sleherni ukrepi RK v zvezi s Takeshimo, sprejeti na temelju tovrstne nezakonite zasedbe, so pravno povsem neutemeljeni in neveljavni kot argument za njene ozemeljske zahteve.*1 *2

Japonska, ki vse od konca 2. sv. vojne ostaja dosledno zavezana politiki miru, je v želji, da bi spor rešili na miroljuben način, od leta 1954 že trikrat predlagala, da se vprašanje ozemeljske suverenosti nad Takeshimo prenese na Meddržavno sodišče OZN. RK je vse te predloge zavrnila. Izjemnega obžalovanja vredno je, da RK, ki sicer igra pomembno vlogo v mednarodni skupnost, obrača hrbet rešitvi, ki temelji na mednarodnem pravu. Japonska bo kljub temu še naprej vlagala trud v rešitev tega spora na miroljuben in miren način na temelju mednarodnega prava.

*1 Leta 2012 je tedanji predsednik RK Lee Myung-bak kot prvi aktualni voditelj države pristal na Takeshimi. Odtlej so enako storili tudi člani vlade in parlamenta RK. Nazadnje je julija 2016 na Takeshimi pristal Moon Jae-in, nekdanji predsednik korejske stranke Minjoo. Po vsakem tovrstnem dogodku je japonska vlada takoj obvestila vlado RK, da gre glede na stališče Japonske o suverenosti nad Takeshimo za povsem nesprejemljivo in obžalovanja vredno dejanje, pozvala vlado RK, naj zagotovi, da se tovrstna dejanja ne bi ponovila, in odločno protestirala.

*2 Dejanja, ki jih izvaja RK, nimajo nikakršne dokazne moči v mednarodnem pravu in ne morejo vplivati na določitev ozemeljske suverenosti, saj je Japonska proti njim nenehno protestirala vse od začetka spora, ki ga je sprožila nezakonita enostranska razglasitev “linije Syngmana Rheeja”. Poleg tega RK trdi, da je zasedba Takeshime dejanje vzpostavitve vnovične suverenosti nad ozemljem. Če želi svojo trditev utemeljiti, mora RK predstaviti dokaz, da je imela Koreja dejanski nadzor nad Takeshimo še pred japonsko vzpostavitvijo dejanskega nadzora in reafirmacijo ozemeljske suverenosti nad Takeshimo leta 1905. Doslej ni RK predstavila še nobenega tovrstnega dokaza.