1．V zgodnjem 20. stoletju se je lov na morske leve na območju Takeshime razvil v resno gospodarsko dejavnost, hkrati pa so se pojavili zapleti zaradi prevelikega rivalstva med lovci. V želji po zagotovitvi stabilnih razmer za nemoten lov je Nakai Yōzaburo, prebivalec otočja Oki v prefekturi Shimane, septembra 1904 na tri člane vlade (ministre za notranje zadeve, zunanje zadeve ter kmetijstvo in trgovino) naslovil prošnjo za priključitev “otočja Lyanko” k japonskemu ozemlju in desetletni zakup.
Opomba: “Otočje Lyanko” je bil japonski pogovorni naziv za Takeshimo, ki izhaja iz zahodnega imena “otočje Liancourt”. Zaradi kartografskih napak evropskih raziskovalcev so otok Utsuryo poimenovali tudi “Matsushima”, Takeshimo pa “Otočje Lyanko”.
2．Na podlagi Nakaijeve prošnje in po posvetu s prefekturo Shimane je vlada ugotovila, da ni zadržkov za dodelitev Takeshime v upravno pristojnost izpostave vlade prefekture Shimane na otočju Oki in da je “Takeshima” ustrezno ime za otočje. Skladno s tem je vlada januarja 1905 sprejela sklep o dodelitvi jurisdikcije nad otočjem izpostavi vlade prefekture Shimane na otočju Oki ter o uradnem poimenovanju “Takeshima”. S sklepom je minister za notranje zadeve seznanil guvernerja prefekture. Ta formalna odločitev vlade je pomenila japonsko potrditev suverenosti nad Takeshimo.
3．Na temelju sklepa vlade in skladno z navodili ministra za notranje zadeve je guverner prefekture Shimane februarja 1905 razglasil, da se otočje uradno imenuje “Takeshima” in da sodi pod pristojnost izpostave vlade prefekture Shimane na otočju Oki, ki je bila o zadevi prav tako obveščena. Vse te odločitve so bile objavljene v dnevnem časopisju in se je o njih obširno poročalo.
▲Sklep vlade z dne 28. januarja 1905 (Državni arhiv Japonske)
4．Ker je vlada dodelila pristojnost nad Takeshimo izpostavi vlade prefekture Shimane na otočju Oki, je guverner Takeshimo vnesel v državni zemljiški kataster in uvedel sistem dovolilnic za lov na morske leve, ki se je nadaljeval vse do leta 1941.
5．Republika Koreja (RK) trdi, da je bil s korejskim cesarskim odlokom št. 41 iz leta 1900 otok Utsuryo preimenovan v “Utsu”, otoški upravitelj pa je postal okrožni magistrat. Odlok je določal, da območje, ki sodi pod pristojnost okrožja otoka Utsu, obsega “celoten otok Utsuryo, Takeshimo in Ishi-jimo”. Nekateri raziskovalci zagovarjajo tezo, da se navedeni izraz “Takeshima” sicer nanaša na otoček “Jukdo” v bližini otoka Utsuryo, izraz “Ishi-jima” (skalnati otoki) pa naj bi dejansko označeval današnji “Dokdo”, kajti “Ishi” (Dol) se lahko v korejskem narečju izgovarja tudi kot “Dok”, “Ishi-jima” pa je mogoče s kitajskimi pismenkami na podlagi izgovorjave zapisati tudi kot “Dokdo”.
6. Toda teza, da naj bi omenjena “Ishi-jima” predstavljala sedanjo “Takeshimo” (torej “Dokdo”), zbuja vrsto vprašanj, denimo, zakaj je cesarski odlok iz leta 1900 navajal ime “Ishi-jima”, ne pa “Dokdo”, oziroma zakaj ni bilo uporabljeno ime “otok Usan” ali katero drugo, za katero RK trdi, da je staro ime za Takeshimo.
Četudi bi bilo na ta vprašanja mogoče odgovoriti, pa še vedno ni nobenih dokazov, da bi imela Koreja v času izdaje cesarskega odloka dejanski nadzor nad Takeshimo, zato velja, da Koreja ni nikoli vzpostavila suverenosti nad Takeshimo.
 |
|
 |
| ▲Ribolovna družba Takeshima v začetku 20. stoletja (založba Kokon Shoin) |
|
▲Lov na morske leve na Takeshimi (fotografija v zasebni lasti, objava z dovoljenjem arhiva vlade prefekture Shimane) |
 |
▲Lov na morske leve na Takeshimi v 30. letih 20. stoletja (fotografija v zasebni lasti, objava z dovoljenjem arhiva vlade prefekture Shimane) |
|
