1．Vrhovni poveljnik zavezniških sil (SCAP) je določil območja, na katerih je morala Japonska prenehati izvajati svoje politične in upravne pristojnosti, ter območja, na katerih sta ji bila prepovedana ribolov in kitolov, med katera je sodila tudi Takeshima. Vendar pa so ta navodila vključevala tudi navedbo, da jih ne gre razumeti kot smernico zavezniške politike, kar zadeva končno določitev japonskega suverenega ozemlja.
2．Zadevni Ukazi Vrhovnega poveljnika zavezniških sil (SCAPIN) navajajo naslednje:
(1) SCAPIN št. 677
(a) Januarja 1946 je SCAP izdal SCAPIN št. 677, v katerem Japonski nalaga začasno prenehanje izvajanja ali prizadevanja za izvajanje političnih in upravnih pristojnosti na nekaterih območjih.
(b) 3. odstavek ukaza navaja, da “za namene tega dokumenta ozemlje Japonske obsega štiri glavne otoke (Hokkaido, Honshu, Kyushu in Shikoku) ter približno tisoč manjših okoliških otokov, vključno z otočjema Tsushima in Ryukyu (Nansei) severno od 30 stopinj severne zemljepisne širine (z izjemo otoka Kuchinoshima)”, medtem ko otoka Utsuryo in Cheju ter otočja Izu, Ogasawara in Takeshima navaja kot območja, ki ne sodijo med tista, na katerih Japonska sme izvajati svoje politične ali upravne pristojnosti.
(c) Vendar pa 6. odstavek ukaza jasno navaja, da “ničesar v tem dokumentu ne gre razumeti kot smernico zavezniške politike, kar zadeva končno dodelitev manjših otokov, na katere se nanaša 8. člen Potsdamske deklaracije” (ki se glasi: “Japonska suverenost se omeji na otoke Honshu, Hokkaido, Kyushu in Shikoku ter tiste manjše otoke, ki jih določimo mi.”).
(2) SCAPIN št. 1033
(a) Junija 1946 je SCAP izdal SCAPIN št. 1033, s katerim širi območja, na katerih sta Japoncem dovoljena ribolov in kitolov (“MacArthurjevo linijo”).
(b) 3. odstavek ukaza navaja, da se “japonska plovila in njihove posadke ne smejo približati Takeshimi na manj kot 12 milj oddaljenosti (37° 15' severne zemljepisne širine, 131° 53' vzhodne zemljepisne dolžine) ali vzpostaviti kakršnegakoli stika s tem otokom”.
(c) Vendar pa 5. odstavek ukaza navaja, da “sedanja odobritev ni izraz zavezniške politike, kar zadeva dokončno določitev državne jurisdikcije, mednarodnih meja ali ribolovnih pravic na zadevnem območju ali kateremkoli drugem območju”.
3．MacArthurjeva linija je bila ukinjena 25. aprila 1952, Mirovna pogodba iz San Francisca pa je stopila v veljavo tri dni pozneje, 28. aprila 1952, s čimer je bil razveljavljen ukaz o prenehanju izvajanja japonskih političnih in upravnih pristojnosti na omenjenih območjih.
Republika Koreja (RK) na podlagi navedenih ukazov (SCAPIN) trdi, da zavezniki niso priznali Takeshime kot dela japonskega ozemlja, in te dokumente vključuje med dokazna gradiva za svojo zahtevo po suverenosti nad Takeshimo. Vendar pa oba ukaza jasno navajata, da ju ne gre razumeti kot smernico zavezniške politike, kar zadeva končno določitev japonskega suverenega ozemlja, zato so te trditve RK očitno napačne.
Ozemlje Japonske je določila Mirovna pogodba iz San Francisca, ko je začela veljati. Iz tega je jasno razvidno, da nobeno ravnanje v zvezi s Takeshimo pred začetkom veljavnosti te pogodbe ne vpliva na ozemeljsko pravico do Takeshime.
▲SCAPIN št. 677
▲SCAPIN št.1033
|
